PRESKAKOVANJE OVIR

Odkar je človek pričel jezditi konja je moral premagovati ovire.Tako je konja učil ovire tudi preskočiti. Vojaški konji so skozi zgodovino vojn morali obvladati tudi to.
Tekmovanja v preskakovanju ovir pa so postala moderna šele konec 19 stoletja. Bila so v bistvu kvalifikacije preiskušenj lovskih konjev. Tako so se iz njih razvila čista tekmovanja v skoku v višino ali v daljavo. Med konjarji in gledalci je tovrstno tekmovanje postalo priljubljeno. Leta 1912 so preskakovanje ovir prvič sprejele tudi olimpiske igre. Z ustanovitvijo mednarodne konjeniške zveze pa so temu tekmovanju predpisali tudi enotna pravila. Dotlej je pravila določala vsaka država, ki je organizirala tekmovanje oziroma olimpiske igre. V začetku je bilo običajno, da se je jezdec pred skokom, med in po njem nagnil daleč nazaj, tako, da je ob odrivu in doskoku konju razbremenil prednji del, oziroma samega sebe obvaroval pred padcem. Ob koncu 19 stoletja pa je italijanski oficir Federico Caprilli odkril, da je bolj naravna in boljša drža naprej, sa je tako svoje težišče prilagodil konjevemu. Prednost te drže, ki so jo zlobni jeziki poimenovali »opičja drža«, je Federico leta 1902 predstavil na turnirju in zmagal v konkurenci skokov v višino 2,08m in v daljavo 7,40m.

Tekmovanje v preskakovanju ovir se danes organizira v različnih kategorijah in razredih.