Registracija je enostavna in vam omogoča vpogled v vse dele foruma, tudi tiste, katerih sedaj ne vidite. Omogoča tudi odpiranje novih tem in pisanje člankov.

Admin

Join the forum, it's quick and easy

Registracija je enostavna in vam omogoča vpogled v vse dele foruma, tudi tiste, katerih sedaj ne vidite. Omogoča tudi odpiranje novih tem in pisanje člankov.

Admin
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.

OD PRAKONJA DO UDOMAČITVE

Go down

OD PRAKONJA DO UDOMAČITVE Empty OD PRAKONJA DO UDOMAČITVE

Objavlja  borisb Pet 5 Nov 2010 - 20:56

Pred približno 50 milijoni let je v sklonjeni drži s povešeno glavo in ukrivljenim hrbtom, skozi vlažne močvirnate gozdove tekla žival lisičje velikosti na štiriprstih sprednjih in triprstih zadnjih nogah. Prehranjevala se je z listi takrat subtropske favne. Znanstveniki so ga poimenovali eohippus (konj eocena), na osnovi kostnih najdb, ki so jih rekonstruirali.

[You must be registered and logged in to see this image.]

S prilagajanjem na nove življenjske pogoje je spremenil svoj videz in velikost. Gozd je postajal vse redkejši in sočne liste je zamenjala suha, težko prebavljiva trava. Tla so zgubila svojo prožno mehkobo in se razvila v trda in suha stepska tla. Vsem tem spremembam se je eohipus moral prilagoditi, da je lahko preživel. Zaradi prehoda od nežne listnate trave k vlaknasti travnati hrani se mu je sčasoma skoraj dvakrat povečalo zobovje. Kot drugič se mu je tudi povečal prebavni trakt, saj se je večja količina trde trave razkraja več časa. Spremenila se je tudi struktura telesa. Postati je moral zelo hiter in vzdržljiv, da je lahko pobegnil svojim mesojedim sovražnikom. temu so se prilagodile tudi okončine. Noge so se podaljšale. Zaradi vse večje preobremenitve se je srednji prst skozi milijone let preoblikoval v kopito, zunanji prsti pa so zakrneli.
Ker iz vseh dežel in iz vseh obdobij še niso našli fosilnih ostankov , da bi jih lahko analizirali in ugotavljali razvoj konja, so različno znanstveniki postavili različne teorije o izvoru današnjih domačih konj.
Speed in Eberhardt zagovarjata večkrat citirano teorijo, po kateri naj bi se današnji domači konji razvili iz štirih različnih tipov konj. Tisti predniki konj,ki so se iz S Amerike preselili v S področje Azije in Amerike z močvirji, savanami in hladnimi ledeniškimi pokrajinami, so se po tej teoriji razvili v dva samostojna tipa.
Manjši praponi, ni bil višji od 125 cm. Imel je krepko telo, gosto dlako, košato grivi in rep za zaščito pred vlago. Velike nozdrvi so skrbele za segrevanje mrzlega zraka v nosni votlini. Hrana je zahtevala močno zobovje in močan prebavni trakt v oblem trupu.
Njegov najljubši hod je bil kas, v katerem se je lahko lahkotno gibal po več ur.
Večji od obeh severnih vrst je bil po tej teoriji tundrski poni , neke vrste prahladnokrvni poni.ledeniški premiki in različne periode ledenih dob so ovirale njegove selitve in oblikovali masivno telo s težkimi kostmi, debelo kožo in močnim zobovjem. V nasprotju z ponijem je bil ta tip počasen, preudaren, miren in previden. Ob zasledovanje se je zgrbil ali potuhnil z mirnim stanjem na mestu. Najpogosteje se je gibal v koraku.
Ker ga ni ogrožal mraz ledene dobe je postal vitek, velik, lahek tip, ki je prednik današnjih jahalnih in skakalnih konj. Visok je bil med 170 do 180 cm. Ta tip konja se je naseljeval v zmernih klimatskih območjih s hrano bogate hranilne vrednosti. Ker je moral v svoji domovini, gorski stepi, pogosto premagovati naravne ovire se je razvil trden, spreten in vzdržljiv konj. Po naravi je bil napadalen in neustrašen.
Prapolnokrven konj se je razvil v JZ Aziji,, S Afriki in Orientu. Bil je manjši od konja z ovnovo glavo in bolj gazelski tip, s kratko, konkavno glavo, majhnimi ušesi, velikimi izrazitimi očmi in prožnimi nozdrvmi, sposobnimi zaznati najrahlejši vonj. Dobra in lahko prebavljiva hrana ni zahtevala velikega zobovja ali prebavnih organov, sposobnih prebaviti velike količine voluminozne hrane. Zaradi toplega podnebja je njegova dlaka bila kratka in svilnata. Bil je zelo hiter. Svojim sovražnikom je pobegnil s hitrim in vzdržljivim galopom. Ta temperamentni in inteligentni konj se danes prepozna v vseh konjskih pasmah podobnim arabskim.

V zadnjem času so se vzbudili dvomi o Speedovi in Ebhardtovi teoriji. Novejše raziskave prej podpirajo domnevo, da današnji domači konj izvira iz tarpanov, ki so še v 18. In19. Stol. Živeli v Z in V Evropi, in iz edinega tipa divjega konja, ki pa ni izumrl, przewalkskega konja.(Ruski raziskovalec N. M. Przewalski je leta 1878 našel zadnje predstavnike te pasme v mongolskem delu Azije in nekaj primerkov privedel v Evropo, kjer so v živalskih vrtovih poskrbeli za njihovo nadaljnjo vzrejo.)

Evropski divji konj ali tarpan je živel v stepah in redkih gozdovih od Volge do Vogezov. Zadnje tropi so se ohranili še do začetka 19. Stol. V Z in V Prusiji, v Baltiških zadevah, na Poljskem in v Ukrajini. Višina v zaplečju 135 cm. Ima lahko, kratko in široko čelno glavo z ovnovim gobcem, kratek in močan vrat, majhne, nekoliko naprej upognjene uhlje in drobne iskre oči. Kožuh je mišje siv ali bledo siv. Poleti je dlaka gosta, kratka in rahlo skodrana, pozimi močna in dolga. Pokončna griva, hrbtna jeguljasta proga in rep so temni. Po spodnjih delih nog nosi značilne prečne proge.

[You must be registered and logged in to see this image.]

V preteklem stoletju so znanstveniki imeli tarpana za podivjanega domačega konja. Nihče se ni potrudil, da bi ga takrat obvaroval pred iztrebljenjem in nam ga ohranil. Maloštevilne tarpane so leta 1828 polovili, jih ukrotili in razdelili kmetom. Poslednje črede so se klatile severno od Črnega morja še ob koncu 19. Stoletja. Ker pa so divji žrebci vedno znova izvabljali konjerejcem pojave kobile, da so zbežale v prostost, ter jim tako izpeljevali najbolj plemenske živali, so se kmetje združili v najbolj neizprosen uničevalni pohod na tarpana. Odnehali niso do takrat, da ni padel zadnji žrebec. Tako so kasneje tarpana umetno obudili k življenju. Tako danes obstaja le vzreja tarpana iz poljskega konika, ki je zelo podoben prvotnemu tarpanu. Rezultate teh eksperimentov ravno tako imenujejo tarpani, vendar pa niso čistokrvni. Sam tarpan pa je izumrl.

Majhne črede v živalskem vrtu Hellabrun pri Minhnu in Bialowiezsi na Poljskem so danes še edini živeči primerki te vrste. Skoraj šestdeset tisoč let je bil ta divji konj glavna lovna žival ledenodobnega človeka. Sto in sto tisoč glave črede so poseljevale Evropski prostor. Prazgodovinski lovci so jih zanesljivo natančno risali po stenah svojih jamskih bivališč.

Selitev prakonj

Iz doslej neznanih vzrokov je pred približno deset tisoč leti-v dobi holocena – velik del prakonj ki so naseljevali Severno Ameriko, zapusti deželo in se prek tedaj še obstoječe kopenske povezave- današnjega Beringovega preliva – selil v Azijo, Afriko in Evropo. Medtem ko so prakonji, ki so ostali v Severni Ameriki popolnoma izumrli, je bil nadaljnji razvoj odseljenih konj različen in odvisen od tega, v katerih predelih so se naselili. Nanj so uplivali oblika pokrajine, klima in kakovost tamkajšnje hrane. Severni konji, ki so se naselili v bližini hladnih območji, so dobili gosto dlako in so zaradi hrane slabe hranilne vrednosti razvili žvekalno zobovje in močnejši prebavni trakt, kot južni konji, ki so se znašli v ugodnejših klimatskih in prehrambenih pogojih.

Udomačitev konj

Prve najdbe že udomačenih konj izvirajo iz Ukrajine. Po rekonstruirani podobi jih prištevajo k tarpanom. Na kitajskem naj bi v tem času že obstajali udomačeni konji v tipu Przewalskega konja. V južni Franciji so našli ostanke kosti iz neolitske dobe, ki kažejo na obstoj konj, vendar pa ni jasno ali so bili že udomačeni. Znanstveniki so se z razvojem konja začeli ukvarjati šele v prejšnjem stoletju, zato lahko upravičeno upamo, da bo mogoče v nekaj letih podati popolnejšo sliko njegovega razvoja. Da sta se človek in konj srečala pričajo najprej jamske risbe in praskanke, slike na vazah, skulpture, reliefi in glinaste plošče. Iz njih so razbrali nadaljnje podrobnosti, kot velikost, obliko, barve dlake in način uporabe konja. Človek je imel konja najprej za lovno divjad za pridobivanje hrane in krzna. S svojim edinim orožjem, kopjem, je poskušal upleniti posamezno žival, ali pa več konj pregnati v pripravljene pasti ali brezna. Šepave in breje kobile so bile pri tem zaradi svoje negibljivosti najprimernejše. Rodile so žrebičke, ko so jih zaradi mesa redili do naslednje zime, in dajale mleko. Za tovorne ali jezdne živali teh šepavih ali brejih kobil v ujetništvu niso uporabljali, saj so le s težavo nosile svojo lastno težo. Šele ko je kakšno žrebe preživelo zimo in zraslo, se je človeku verjetno porodila ideja, da je tovor, ki ga je dotlej prenašal sam, natovoril na konja ali na njegov hrbet posadil otroka. Zato se domneva, da so konja najprej uporabljali kot tovorno in vprežno ter šele pozneje kot jezdno žival. Dokazano je, da so konji v Starem Orientu že približno 2000 let pred našim štetjem vlekli bojni voz. Najstarejši dokumenti o uporabi konj kot jezdnih živali izvirajo iz časa okoli 1200 pred našim štetjem.

Kakor kažejo nove raziskave zadnja beseda o izvoru domačega konja vendarle še ni bila izrečena. Težko bo doreči, kdaj in kje so udomačili prvega konja. Kolikor je poznano, stari kulturni narodi prednje Azije: Sumerci, Babilonci, Izraelci in stari Egipčani konja še niso poznali. Prvič so se srečali s konjem ob vdoru indogermanskih plemen , ki so v 2 tisočletju pred našim štetjem prispela čez Kavkaz. Zelo verjetno je konj bil udomačen že tisoč let prej
Za evropska ljudstva vemo, da so na prehodu iz kamene v bronasto dobo, gojila divje konje kot najvrednejši lovski plen v kultne in žrtvene namene v posebnih oborah. Pomemben podatek je tudi, da je bil konj prej vprežna žival kot pa jezdna, kar je tudi normalno, saj je konj v takratnem času bil nižji in šele z križanjem divjih in udomačenih ras in vzrejo je konj postal večji poslušnejši in seveda tudi močnejši za nošnjo vojščaka.
V svetem pismu stare zaveze, pa je kot jezdna žival večkrat omenjen osel in pa križanec mezek ali mula(mezek je križanec med oslico in Žrebcem, dočim mula je križanec med kobilo in oslom. Oba križanca nista rodna) kar da slutiti, da je divji konj v tistem času bil zelo težko udomačljiv in so si takratni rejci pomagali s križanjem. Naj tu omenim zgodbo Savlovo spreobrnjenje, kjer je opisan padec kralja s mezga. V starih virih je večkrat omenjen tudi onager. Onager je Perzijski polosel, ki živi v stepah od Turkestana do severovzhodne Perzije in severozahodnega Avganistana. Že od nekdaj jih križajo z že udomačenimi živalmi in dobijo lepe jezdne osle.


DOMAČI KONJ

Večina raziskovalcev domneva, da sta mongolski in evropski divji konj neposredna prednika današnjih konjskih ras. Tršati mongolski konj, naj bi bil prednik »hladnokrvnih« ras lahki in ognjeviti tarpan pa naj bi bil praoče hitrih »vročekrvnih« sort. Vendar si tudi najboljši poznavalci v tem niso enotni.
Po drugi, nič manj utemeljeni domnevi, nima današnji konj le dveh, temveč kar pet zarodnikov. Ti so:

1. Severnoevropski hribji konj (equus europaeus), velik kakor poni, z lepo postavo ter lahko in lepo oblikovano glavo. V ledeni dobi je prebival v stepah in ga je kamenodobni lovec na veliko lovil. Ko je Evropo po ledeni dobi prekril gozd, se je umaknil proti severu.
2. Evropski gozdni konj (equus robustus), krepka žival, močnejšega ogrodja in bojevit. Glavo je imel bolj ovnovo. Izpodrinil je hribjega konja, četudi je bil bolj okoren od njega.
3. Tarpan ali evropski divji konj (equus silvestris),katerega sem že opisala.
4. Iranski gorski koj (equus orientalis), ki ga za visoko iransko pogorje omenjajo že stari asirski viri, a so ga takrat označili za »hribskega osla«.
5. Mongolski divji konj (equus przewalski)ki prihaja vedno bolj v ospredje.

Konja uvrščamo med sesalce in kopitarje.

[You must be registered and logged in to see this image.]

SESALCI


Značilnosti sesalcev so: kotijo že razvite in življenja sposobne mladiče, ki pa se nekaj časa še prehranjujejo pri mami. Skoraj vsi sesalci se prehranjujejo so porasli z dlako, razen vodnih sesalcev, ki jih greje posebna debela plast masti. Sesalci imajo štiridelno srce, toplokrvnost, velike možgane in kostno ogrodje, ki jih posebno usposablja za življenje na kopnem

KOPITARJI


Kopito ali parkelj je naravni roževinasti čevelj, ki so ga trdoprsti štirinožci pridobili, da bi hitreje tekli ter laže premerili velike razdalje. Povzpeli so se na končne prstne členke.
Sprva je bila ta roževina le majhen naprstnik na vsakem prstu tako, da je prvi parkljar hodil po dvajsetih prstih. Sčasom pa so se posebno okrepili parklji na prstih, ki so zaradi dolžine in osrednje lege pri teku nosili vso telesno težo.
Lastnosti kopitarjev: večina se jih hrani z travo ali smuka listje. So torej vegeterijanci. Le malokateri se so bojeviti, čeprav se znajo braniti vsi. Pravo varnost jim daje skupnost. V čredah, krdelah se držijo skupaj, in radi se pomešajo z drugimi sorodnimi vrstami. Vodstvo krdela ima le nekje samec, večinoma ga ima samica. Imajo velike živahne oči, z dolgimi trepalnicami. Z ušesi lahko migajo na vse načine. Lobanja je navadno dolga, in podaljšana v gobec. Močne in na široko odprte nozdrvi izdajajo čvrsta in sposobna pljuča in dirkaško srce. Kožo jim pokriva kratka, gosta in tesno prilegajoča dlaka. Po značaju so kopitarji družabna, složna, miroljubna in plašna bitja.

TELESNA ZGRADBA

Telesna zgradba konj se je med njihovim razvojem močno spremenila..glava je postala večja, vrat daljši, hrbet in noge so se vzravnale. Glava se je povečala, ker je potreboval večje zobovje, povečal se je tudi prebavni trakt. Hitra in vzdržljiva žival, ki se je reševala z begom, je potrebovala tudi velik prsni koš za namestitev zelo zmogljivega srca in dihal. Konjevo srce tehta med 2.5 kg do 5kg. Prav tako zmogljiva so pljuča. Okostje konja sestoji iz kosti glave, trupa in okončin. Hrbtenica ima 7 dobro gibljivih vratnih vretenc, 18 prsnih vretenc, 6 ledvenih vretenc, 5 križnih vretenc in 18-21 repnih vretenc, ki so prav tako gibljiva. Mesto kjer vratna vretenca prehajajo v prsna imenujemo viher.rebra, ki so pripeta na prvih osem prsnih vretenc, imenujemo prava rebra, ker so v svojem spodnje delu čvrsto zaraščena s prsnico. Preostalih deset reber, pripetih na ostala prsna vretenca imenujemo »napačna«, ker so povezana le še s hrustančnimi vezmi. S tem so bolj gibljiva in omogočajo širjenje prsnega koša, kar je potrebno za dihanje. Zato jih imenujemo tudi dihalna rebra. V sprednje delu trupa sta najbolj močni plečnica in nadlahtnica, ki ju povezuje plečni sklep, ter v zadnjem delu kolčnica s stegnenico.Kot med plečnico n nadlahtnico določa izdatnost gibanja sprednjih nog in s tem tudi vzmetenje sprednjega dela.
Kosti konja povezuje veliko kit, vezi in mišic. Mišičje zdravega konja je izredno močno, kar zahteva že lastna telesna teža, ki znaša od 500 kg pa tja tudi do 1000kg.

ZOBOVJE

Z pomočjo zobovja lahko ugotovimo konjevo starost. Po osmem letu jo je težko določiti. Konj ima sekalce, podočnike in kočnike. Odrasel žrebec ima 24 kočnikov, 4 podočnike in 12 sekalcev, torej skupaj 40 zob.
Kobile imajo večinoma le 36 zob. Vsi sekalci in prvi trije kočniki se zamenjajo. Podočniki in 3 zadnji kočniki so od vsega začetka stalni zobje.
Ob rojstvu žrebeta se že kažejo prvi trije mlečni kočniki na vsaki strani čeljusti zgoraj in spodaj, in praviloma rineta iz čeljusti tudi že oba sprednja sekalca.
Po 4-6 tednih se ob sekalcih pojavijo sredniki in po 6-9 mesecih krajci. V tem času se pojavi tudi kočnik (prvi stalni).
Enoletni konj ima skupaj 28 zob: 12 sekalcev in 16 kočnikov. S poldrugim letom, ko mlečni sekalci že kažejo znamenja obrabe se pojavi peti kočnik.
Z dvema letoma kleščniki zaradi pritiska stalnih kleščnikov vedno izstopajo iz dlesni in približno pri dveh letih in pol izpadejo. V tej starosti se zamenjata tudi prvi in drugi kočnik.
S tremi leti in pol se zamenjata dva sprednja sekalca in tretji kočnik. To je približen začetek rasti podočnikov. Po menjavi prednjih sekalcev se praviloma pojavi šesti kočnik. V starosti približno štiri leta in pol zrastejo še stalni krajci, tako da ima sedaj konj vseh svojih 36 oziroma 40 zob

ZMOGLJIVOSTI ČUTIL

VID V TEMI


Konji lahko v somraku ali ponoči vidijo bistveno bolje kot ljudje. To je povezano u drugačno strukturo mrežice, ki lahko konju reflektira več svetlobe.

MONOKULARNI VID

Vid pri konju sicer ni najpomembnejše čutilo, vendar pa se konji orientirajo tudi z očmi. Vemo na primer, da lahko zelo dobro razlikujejo barve, zlastim zelene in rumene tone. Konji imajo monokularni vid, kar pomeni, da z vsakim očesom gledajo posamično in drugo sliko.
To je povezano z razporeditvijo oči. Pri nas so oči tesno skupaj in nam tako posredujejo dve relativno podobni sliki. Pri konjih so oči na vsaki strani glave in temu je ustrezen tudi zorni kot. Zato imajo konji relativno slab prostorski vid, kar se dogaja tudi nam, če gledamo le z enim očesom- manjka globinski učinek.

VIDNO POLJE

Za konja, ki je živel na odprtem prostoru in se reševal z begom, je stranski položaj oči predstavljal veliko prednost. Konj na ta način že ob manjšem zasuku glave vidi na vse strani. Tako se mu sovražnik ne more neopazno približati.



GLOBINSKI ČUT

Konji imajo tudi 6. čut, t. i. globinski čut. Posebni receptorji v mišicah neprestano sporočajo možganom , kakšen je položaj okončin in tako omogočajo koordinacijo gibov. Brez stalnih informacij o položaju posameznih okončin bi konj komaj uspel »razporediti« svoje noge- nenehno bi se spodtikal.
Po vsej konjevi koži so razporejene čutne celice, ki signalizirajo dotik in bolečino. Tipalni organi, ki informirajo konja o stanju predmeta, so še posebej gosto razporejeni okrog ust.
Konj ima številne tipalne organe tudi na nogah, ki pa so bolj kot raziskovanju predmetov namenjeni posredovanju informacij o stanju podlage.

ČUT ZA BOLEČINO IN TIP

Tako kot ljudje lahko tudi konji občutijo bolečine. Posebej občutljiva je celotna glava, trebuh in področje genitalij. Manj občutljivi na bolečino so vrat, hrbet in okončine.

VOH

Voh je najpomembnejši konjevo čutilo in mnogo bolj izraziti kot pri človeku. Predvsem po vohu lahko konji razločujejo škodljive od neškodljivih snovi. Konji se med seboj prepoznavajo po vonju. Tudi kobile, ki se gonijo jih žrebec zazna po vonju. Voh je pomemben tudi pri prepoznavanju meja teratorija. Konji zaznamujejo svoje vplivno območje, tako kot pri večini živalskih vrst, s svojimi izločki. Voh mu pomaga celo pri zaznavanju razpoloženja drugih konj, pa tudi ljudi.

SLUH

Konjev sluh je še vedno preslabo raziskan, da bi lahko o tem natančno posredovali podatke. Vemo samo to, da je tanjši in ostrejši kot človekov.

MATERINSTVO

[You must be registered and logged in to see this image.]

PARJENJE


Gonjenje kobil se dogaja perjodično čez vse leto, vsakih 21 dni. Da se žrebe rodi v ugodnih prehrambenih in klimatskih pogojih je pravi čas, ki ga tudi konji v naravi upoštevajo, od aprila do julija. Kobila je namreč breja 11 mesecev. V teh štirih pomladnih mesecih se tako pri kobilah kot pri žrebcih tvorijo in izločajo hormoni, ki zbudijo spolni nagon. Pri kobilah spodbudijo produkcijo jajčec v jajčnikih. V naravi je parjenje uspešno v 95%, medtem ko uspešnost parjenja pri domačih konjih precej nižje.

RAZVOJ ŽREBETA

Če je žrebčevo seme oplodilo jajčece v maternici kobile, se z delitvijo celic v približno 11 mesecih ali 320-355 dneh razvije nov konj. Popkovnica ima tri kanale, preko katerih zarodek dobiva vse potrebno za svoj razvoj in rast. Dva meseca po oploditvi je zarodek že razpoznaven kot konj, čeprav je v tem času velik le 5.8 cm. Po 6. mesecih je velik že 40-60 cm- razviti so vsi organi. Pred porodom žrebe tehta 30-60 kg in meri 70-150cm. Kratek čas pred porodom se iz hrbtnega položaja obrne na trebušno lego in pri tem iztegne noge naprej. Če ne pride do tega položaja, obstaja velika verjetnost smrti žrebeta.

POROD

Proti koncu brejosti se začne v materinih seskih nabirati mleko. Seski oddajajo debele rumenkaste kaplje, imenovane »srčne kaplje« ali smola.
Večine kobil povržejo običajno same, v miru noči. Neposredno pred porodom postanejo nemirne in se začnejo potiti. Le malo kobil povrže stoje, večina ležijo v bočnem pložaju. Pomembno je, da imajo okrog sebe dovolj prostora, da plod brez težav iztisnejo.
Najprej se pojavi poln vodni mehur, ki ob izločitvi iz nožnice praviloma poči. Širi porodne poti za plodnik, ki mu sledi. Ob pravilni legi žrebeta, se iz medenice najprej pojavijo prednje okončine in glava, ko je to opravljeno je najtežji del poroda mimo. Preostali del telesa kobila z lahkoto iztisne. Celotni porod traja 10-30 minut.
Po porodu se mora žrebe čim hitreje postaviti na noge in se približati materinim seskom. Prvo materino mleko, imenovano tudi mlezivo, je za žrebe velikega pomena, ker je poleg hranilnih snovi v njem tudi polno obrambnih snovi in protiteles, ki žrebe varujejo pred infekcijskimi boleznimi. Poleg tega ima mlezivo tudi rahel odvajalni učinek, ki žrebe osvobodi blata, ki se je pred rojstvom nabralo v črevesju. Organizem žrebeta se prilagodi novemu svetu v približno 24 urah.




borisb

Število prispevkov : 25
Join date : 01/11/2010

Nazaj na vrh Go down

Nazaj na vrh


 
Permissions in this forum:
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu